Vedno govorimo samo o nasilju do starejših, bolnih in pomoči potrebnih. Nasilje pa se dogaja tudi v nasprotni smeri. Starejši ravno tako psihično in fizično trpinčijo svoje negovalce, ki so z njimi v sorodu. Zgodi se, da je tudi zdravstveno osebje napadeno od starostnika.
Večina starejših ima lastno premoženje. Premičnine, nepremičnine in pokojnino. Kar osemdeset odstotkov starostnikov ima osnovo za preživetje, standard pa si lahko zvišajo s prodajo nepremičnin. Mlajša generacija je finančno manj stabilna in večkrat odvisna od starejših. Živijo s starejšim svojcem in zanj skrbijo, tudi zaradi lastnega socialnega stanja. Potrpijo, saj mnogi nimajo sredstev, da bi si drugod ustvarili lastni dom. Marsikatera ženska je brez službe – skrbi za svojo družino in hkrati oskrbuje starejšega člana družine.
Nekateri starejši vsakodnevno grozijo svojcem, da jih bodo spodili iz hiše, da ničesar nimajo ter da ni nič njihovega. In potem pride na obisk član družine, ki ne živi več doma in izpade boljše kot tisti, ki vsak dan živi s starostnikom. Ta nič ne ve in nič ne zna. Starejši tudi večkrat lastne družinske člane odrinejo, brcnejo, udarijo ali celo ugriznejo. Res je, da so stari, bolni, nekateri zelo dementni; vendar je treba tudi njim nasilje preprečiti.
Če se le da, jim v napadu jeze usmerimo misli in pogled drugam. Nasilja ne spodbujajmo. Pustimo jih pri miru. Nikoli jih ne spominjamo na napad jeze. Moja mama je skrbela za taščo in je večkrat rekla »Bog odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!«. Ampak ali starejši tega res ne vedo?
Tudi socialne oskrbovalke, ki opravljamo delo na terenu, smo deležne krepkih besed. Starejši in bolni niso vedno pripravljeni, da točno takrat sodelujejo z nami. Me se trudimo, da lažje premagajo težo bolezni in starosti. Tudi me se umaknemo korak nazaj, za vsak slučaj. Velika večina oskrbovalcev je do nas spoštljiva. Nismo in ne moremo biti nadomestek družine, trudimo pa se, da smo podaljšana roka družine. Zaupa se nam življenje in premoženje. Zaupanje hvaležno vračamo.
Mi, ki smo še sposobni jasnih misli, besed in dejanj, smo tisti, ki preprečujemo nasilje. Nasilje ni sprejemljivo na nobeni ravni in starosti. Ustavimo ga takoj na začetku. O njem ne smemo molčati, naj se to dogaja nam ali drugim.
(povzetek prispevka Olge Hace, objavljen v Aplenci – Glasilo Občine Komenda, št. 07/2018, str. 14);
(vir slike: https://mestoznanja.si/kako-odpustiti/ )
