Da lahko zagotovimo osnovne potrebe starih ali bolnih ljudi, moramo najprej vedeti, kaj mednje spada.
Gibljivi, še zdravi ljudje lastne potrebe jemljemo samoumevno, pri potrebah drugih tega sploh ne opazimo ali spregledamo. Svojci starih ljudi bi morali zagotoviti osnovne potrebe sami ali zagotoviti, da to opravi namesto njih nekdo drug, če sami iz katerega koli vzroka tega ne naredijo.
Med osnovne potrebe štejemo, da zjutraj človek vstane iz postelje, se umije, preobleče, giba, je in pije, po potrebi vzame zdravila in se druži z ostalimi ljudmi. Ljudje smo družabna bitja. Večinoma ne samotari, zato potrebujemo družbo sočloveka. Družba je za bolnika ali starega človeka zelo pomembna, saj izolacija poslabša telesno in duševno zdravje.
Če star človek dovolj ne pije in je, postane dehidriran in podhranjen, še hitreje slabi in peša. Nekateri ne morejo jesti zaradi slabih zob ali nepravilno pripravljene hrane. Nekateri starostniki so tudi higiensko zanemarjeni, nihče jim ne pomaga pri osebni negi ali ne opere perila. Marsikateri je neprimerno oblečen in tudi obut ter živi v nezdravih razmerah.
Duhovno, telesno in socialno je star človek lahko zanemarjen, če ne upoštevamo njegovih izkušenj, vrednot in nazora. Če vsega tega v skrbi za starega ali bolnega človeka ne upoštevamo, govorimo o nasilju. Hote ali nehote, morda tudi zaradi neznanja, nekateri svojci izvajajo vsakodnevno psihično nasilje, ki je lahko hujše od fizičnega.
(povzetek prispevka Olge Hace, objavljen v Aplenci – Glasilo Občine Komenda, št. 03/2018, str. 14);
(vir slike: https://barendspsychology.com/sl/posttravmatska-stresna-motnja-ptsm/ )
